Neja • Angelica Horvatic

Neja

Čez poletje sem namenoma odklopila ta del razmišljanja in se s tem, vsaj zavestno, ne ukvarjala. A ker me “razsvetlenje”, ki naj bi prišlo takrat, ko ga najmanj pričakujemo, ni obiskalo (sem ga potiho vseeno pričakovala?!), sem med večnim ja in ne (je*emti vago!) čakala na deadline. Na danes.
Bila sem pred odločitvijo med dvema možnima potema za prihodnost. Obe sta prijetni in obetajoči, a popolnoma kontrastni. Ena v bolj znanem, predvidljivem duhu, a z obeti polno novega in zanimivega znanja, druga koraka popolnoma izven cone udobja, je nepoznana in razburljiva, a navdihujoča in vabljiva. Še zjutraj sem stiskala roke v molitev, da so mi skoraj popokali členki in se spraševala, če so to zares dinkihotske ambicije. V coctailu razpoloženj, ki mu še niso iznašli imena…
Nimam pojma, kaj in koliko imaš s tem opraviti ti, a čutim, kot da si del mojega današnjega procesa. V momentu, ko sem si predstavljala oba mogoča scenarija in opazovala, kako se mi nanje odziva telo, se mi je v misli prikradla mala punčka Neja. To radoživo, samosvoje in radovedno malo dete si je zaželelo novega, neznanega, predvsem pa izkustvenega, pa naj pride na pot karkoli! Ja, v zgoščeni tišini, ob kateri je srce preskočilo v višjo prestavo, me je prebudilo polnomastno spoznanje, ki je slutnjo strdilo v gotovost. Strast, zamrznjeno v času – daljše potovanje. Je čas, da spet sledim smernicam notranjega kompasa, da ponovno odprem srčne zaklopke za tok nepredvidljivega življenja in pogledam skozi širokokotni objektiv. S sabo in minimalno količino prtljage. (Max 10% lastne teže, ane? 🙂 )
Vdih, izdih – mimo je, to neskončno odločanje (je*emti vago, drugič). Na obraz pa se nevede vgravira nasmešek, poln tihega navdušenja in ganjenosti..
Draga Angelica, čeprav sem te spoznala le bežno, sem ti iz nekega kotička globine srca prav zares hvaležna. Zdi se mi, da se s tabo lahko srečujem v pokrajinah onkraj besed – v energiji tega trenutka čutim tvojo mehkobo, tvojo ljubečo bližino, ki vedno obeta bogato vsebino. Všeč mi je, kako gojiš uglašenost svoje osebnosti in krepiš posluh za svoje hrepeneče dno. Kako si mirna v svoji divjosti in divja v svojem miru. Resnično me fascinira, kako udomačeno znaš prebivati v svoji notranji, srčni in mogočni pokrajini. Si navdih. Nav-dih. Na-vdih. 🙂
Hvala ti.
Hvala, ker si.
Ostani.
Objem,
Neja